Imela sem dovolj življenja v senci, čutila sem, da moram začeti živeti po svoje, da moram začeti dihati zrak samostojno, dovolj mi je bilo, da sem vedno za vse prosila druge, tako je padel izpit za barko, to pa je zame bila prelomna točka. Namreč bili smo lastniki male barke, ki je bila parkirana v manjši marini. A smo jo vedno lahko uporabljali, ko je imel mož čas. Njega pogosto ni bilo doma in še takrat, ko je bil, je želel počivati.
Tako sem ga vedno dobesedno prosila, če lahko gremo na barko. Kako sem imela tega dovolj, da moram neprestano prositi, da kam gremo skupaj, namesto, da bi nas on kdaj presenetil. Ko mi je resnično bilo dovolj, sem se odpeljala in preverila, kako poteka izpit za barko, ker sem razmišljala samo to, da se osamosvojim in da lahko grem na barko vedno, ko si bom jaz zaželela, ne pa da moram dobesedno vedno prositi, naj me mož pelje. Saj veste kako je potem to, če nekoga v nekaj prisilite in gre z težavo, tako smo se le redko imeli lepo, ker možu itak ni bilo do tega.
No pa sem šla domov z papirji in knjigami, ker sem se vse zmenila za izpit za barko, ki mi sploh ni predstavljal velikega problema. Vse skupaj sem videla, da jaz lahko z lahkoto naredim.
To so bili moji najlepši dnevi, počutila sem se živo, izpit za barko mi je dal več, kot samo papir. Prav čutila sem, kako se prebujam, čutila sem svobodo. Če bi prej vedela, da je izpit za barko lahko narediš tako hitro, bi ga šla delat že prej.
Mož je bil šokiran nad mojo odločitvijo, kar malo ga je streznilo, postal je prijaznejši, a ti časi so minili. Sedaj je prišel čas zame, sedaj njega ne potrebujem, kajti prav zato sem naredila izpit za barko, da bom končno neodvisna od njega.
…