Izjemna vsestranska uporaba naglavne svetilke, zaradi katere je ta obvezen element vsakega gospodinjstva

Doma sem pospravljala stvari, ki smo jih čez poletje uporabljali in so zdaj počasi romale v škatle, kjer bodo prespale hladnejšo zimo. Ob tem sem iz nahrbtnika potegnila naglavne svetilke, ki sem jih položila na stran, misleč, da so te zagotovo uporabne tudi v vsakdanjem življenju, ne le v trenutku, ko okoli šotora, sredi noči, iščeš primerno mesto, da opraviš svoje toaletne potrebe. V tistih nekaj prostih popoletnih dneh se mi je odprl popolnoma nov svet uporabe naglavne svetilke, ki je povzročil pravo navdušenje.

Izjemna vsestranska uporaba naglavne svetilke, zaradi katere je ta obvezen element vsakega gospodinjstva

Igra senc

Ko sem preverjala delovanje naglavne svetilke, sedeč na preprogi dnevne sobe, sem opazila, da moj maček kot zmešan poskakuje ob steni. Ujeti je želel snop svetlobe, ki so ga metale naglavne svetilke, ta pa se je pobliskaval na steni. Popolnoma je bil začaran s svetlobnimi pikami, ki so uhajale izpod njegovih šapic. Prizor je seveda animiral tudi mene in igro sva nadaljevala še dobre pol ure, dokler se moj mačkon ni popolnoma utrudil in se je raje zleknil na zofo ter se nastavil sončnim žarkom večera.

Nočni pohod

Naslednji dan me je prijateljica povabila na pohod na vrh bližnjega hriba, kjer bi pričakale sončni zahod. Spakirale sva toplo kavo v termovke, ki bi si jo privoščile, ko doseževa vrh, in po poti v pekarni kupile nekaj svežih, toplih in omamno dišečih rogljičkov. S pulta sem v zadnjem trenutku v nahrbtnik pahnila še naglavne svetilke, kajti nikoli ne veš, kdaj pridejo prav. Pohod je bil čudovit in pot je bila, roko na srce, veliko lažja ter hitrejša, ko so nama pot osvetljevale naglavne svetilke, pritrjene na najinih glavah.

Zaprašeno podstrešje

Zadnji dan mojega dopusta me je na seznamu opravil čakalo še pospravljanje podstrešja, kar sem iznajdljivo odlašala, kolikor se je dalo. To pa je zdaj rezultiralo v pomanjkanju prostora in strašnem neredu, tako da skorajda niti šotora nisem več spravila gor. Nekaj minut sem se prebijala čez pajčevine in skoraj v temi iskala pot med tisočerimi škatlami, ko sem se spomnila na naglavne svetilke, ki so še vedno ležale v nahrbtniku. Delo je nato steklo kot po maslu.

Odslej naglavno svetilko vedno hranim v svoji bližini.